Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je “pomagal pri evangeliju kakor sin očetu”: Tita pa pohvali, da mu je “v skupni veri pravi sin”. Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala. Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu. Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofi jo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri polnočnici. Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.

(foto: Wikipedia)