Novice

Fant, ki je nadomeščal lastnega profesorja v šoli.

Giuseppe Sarto se je rodil v kmečki družini. Družina ni bila revna, saj so posedovali dve hiši in šest hektarjev zemlje. Četrtorojeni je bil Giovanni Battista (ali Giambattista ali Gio:Batta) Sarto (1792‒1852), oče prihodnjega papeža. Čeprav niso bili bogati, se niso otepali z revščino. Hudo pomanjkanje je potrkalo na duri šele, ko je nenadoma umrl Jožetov oče Janez. Hudo se je prehladil, ko je po mrzlem vremenu moral ves poten in že bolan v teku raznašati kot sel cel dan pošto. Takrat bi se Jožef skoraj moral posloviti od šolanja. Jože je bil brez izjeme vedno prvi v razredu ne le v ljudski šoli, ampak tudi v gimnaziji in bogoslovju. V šoli je bil zelo prizadeven: včasih je celo nadomeščal učitelja Francesca Gecherla. Bil je pazljiv in živahen, iznajdljiv in strog; brati in pisati se je naučil že v Riesu, pa tudi odgovarjanja pri sveti maši, obiskovanja verouka in petja na koru;vsak dan je hodil v župnijsko Marijino cerkev v Cendroli.

Mlad kaplan, ki je rad skrbel za mlade Ko je bil star triindvajset let, je prejel mašniško posvečenje. Posebej se je posvetil mladini, ki jo je z žoganjem in telovadbo odvračal od kvartanja in prostaškega govorjenja, ponočevanja in popivanja. Odprl je tudi večerno šolo, kjer je za plačilo prejel obljubo, da ne bodo nikjer preklinjali. Kmalu je postal tudi priljubljen pridigar daleč naokrog in si je malo tudi gmotno opomogel. Revni ljudje mu niso plačevali v denarju, ampak je dobival bero v koruzi in pšenici, če je obrodila – in je z njo podpiral tudi mater. Preden je leta 1875 postal kanonik v Trevisu, je sedemnajst let deloval v različnih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je prejel škofovsko posvečenje in postal škof v Mantovi, leta 1893 pa patriarh v Benetkah. Za papeža so ga imenovali 4. avgusta 1903. Njegovo načelo je bilo vse obnoviti v Kristusu.

Kot papež si je Pij X. močno prizadeval za pogosto prejemanje svetega obhajila in priporočal, naj bi tudi otroci zgodaj pristopili k prvemu obhajilu. V prizadevanju za notranjo prenovo verskega življenja je posebno skrb posvečal dobri vzgoji in izobrazbi duhovnikov, ki naj si vzamejo čas za redne duhovne vaje, dajal nasvete glede kateheze otrok in odraslih (v ta namen je izdal nov katekizem). Začel je z reformo cerkvenega bogoslužnega petja in naročil prenovo Zakonika cerkvenega prava. Lotil se je tudi temeljite prenove Rimske kurije in Rimske rote (vrhovnega cerkvenega sodišča). Za vse njegovo delovanje lahko rečemo: vzet je bil izmed ljudi, živel je med ljudmi, delal je za ljudi. Bil je pravi ljudski papež, preprost in velikodušen. Še tisto malo, kar je imel, je razdal revežem. V njegovi lastnoročni oporoki pa beremo: »Rojen sem reven, živel sem reven in gotov sem, da bom umrl čisto reven.«