Sveti Lenart
Puščavnik in opat
Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajati k njemu po nasvet in pomoč. Zlasti kmetom je pomagal z nasveti pri živini in boleznih. Vedno več je bilo tudi takih, ki so ga želeli posnemati, zato je ob njegovi puščavniški celici zraslo pravo samostansko naselje. Lenart je na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj, pozidal cerkev in samostan, ki ga je poimenoval Nobiliacum. Kraj je kmalu postal romarski, ljudje pa so pri Lenartu iskali sveta in tolažbe. Najbolj srečen je bil, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Legenda pravi, da mu je kralj Klodvik obljubil, da bo pomilostil vsakega jetnika, ki ga bo Lenart lahko obiskal. Takih jetnikov, za katere je Lenart posredoval, je bilo ogromno, vsem pa je po izpustitvi priskrbel delo pri krčenju zemlje ali obdelovanju polja. Tako so nastala prava kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami. Lenartu so se zato kasneje priporočali tudi mnogi, ki so bili v turškem ujetništvu.
Ime
Izhaja iz nemškega imena Leonhard, sestavljenega iz besed Lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je v 5. stol. v Franciji, umrl pa leta 559 pri Limogesu v Franciji.
Družina
Lenart naj bi se rodil v frankovski plemiški družini.
Zavetnik
Kmetov, hlapcev, hlevov, živine in konj, priprošnjik v vseh kmečkih zadevah; zavetnik ključavničarjev, kovačev, fužinarjev, voznikov, nosačev, sodarjev, trgovcev s sadjem in rudarjev, porodnic in za dobro rojstvo, nerodovitnih žena, jetnikov, priprošnjik proti glavobolu in duševnim boleznim.
Upodobitve
Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica); poleg tega ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.
Legenda
O Lenartu pravi legenda, da je nekoč s svojimi molitvami pomagal noseči kraljici, ki je bila s kraljem v gozdu, kjer je bival, na lovu. Kraljičina nosečnost se je zapletla in življenje obeh, nje in otroka, je bilo v nevarnosti. Po srečno prestanem porodu mu je kralj v zahvalo podaril toliko zemlje, kolikor jo je lahko v eni noči objahal na svojem oslu. Tako je na tistem mestu nastala noblaška opatija, kasneje pa mesto Saint-Leonard.
Pregovori
Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.
Goduje
6. novembra.
