Bog, ki je želel ostati med nami »Skrivnost današnjega praznika jeskrivnost Boga, ki je želel ostati med nami. Če bi kristjana ob polnoči zbudili in ga vprašali, kaj je evharistija, kaj je sveta maša – bi moral znati odgovoriti, da je to skrivnost tega, da je Bog želel ostati fi zično, telesno med nami,« je dejal moralni teolog Gabriel Kavčič in pojasnil, da se je zavedanje te skrivnosti v zgodovini razvijalo počasi. Cerkev je to skrivnost prvič potrdila leta 1215, vera v evharistijo pa je sistematično teološko obliko dobila na tridentinskem koncilu v 16. stoletju. Cerkveni očetje so takrat rekli, da Jezus je ta hostija. Ne govorimo več o hostiji – ko vidiš hostijo pri maši, je to Jezus. To ni več hostija, to ni več moka, kruh, voda z moko ... – to je pravi Jezus. To je sklenil tridentinski koncil in pri tem smo ostali do danes. Za to skrivnost je potrebna vera. V trenutku, ko bi mi z razumom razložili Boga, bi namreč ta prenehal biti Bog. O Bogu imamo določene osnovne stvari razodete, medtem ko korak v vero – in to velja tudi za sveto evharistijo, je prav korak vere in ne korak razuma. Sicer pa praznik sv. Rešnjega telesa nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po binkoštih.

Praznik je za vso Cerkev ukazal papež Urban IV. leta 1264, vendar procesija, ki jo na ta dan poznamo po naših krajih, v tem odloku ni omenjena. Narekovala jo je hvaležna ljudska vera: ponekod že proti koncu 13. stoletja, v 15. stoletju pa je bila procesija z Najsvetejšim na ta praznik že povsod v navadi. Vila se je mimo prav za ta praznik postavljenih štirih oltarjev kjer so najprej peli začetke štirih evangelijev, zdaj pa (pri nas od leta 1930) odlomke štirih evangelijev, ki govorijo o sveti evharistiji. Pri vseh štirih oltarjih duhovnik pri blagoslovu z Najsvetejšim moli: »Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Jezus je zakrament Svetega Rešnjega telesa postavil v prvi vrsti zato, da bi v daritvi svete maše, posebej združene s svetim obhajilom, ljudje vseh časov in krajev do konca sveta mogli na čim bolj življenjski način prihajati v stik z daritvijo na križu in bi tako postajali deležni sadov odrešenja. Zato je zelo primerno, da vsaj enkrat na leto izkažemo Božjemu Zveličarju slovesno in javno češčenje tudi s posebnim praznikom.

Jezik moj, skrivnost opevaj:
Rešnje Jezusa telo, dragoceno kri prelito,
ki je svet odkupljen z njo,
Sin je matere presvete,
Kralj, ki rešil je zemljo.

(foto: pixabay.com)