Sveti Gregor I. Veliki (540–604) je bil po naravi kontemplativec in se je po uspešni svetni karieri odpovedal vsemu velikemu imetju ter živel kot menih v enem od benediktinskih samostanov, ki jih je sam ustanovil. Vendar Cerkev ni prezrla njegovih darov, tako da mu je papež Pelagij II. zaupal pomembne naloge, po njegovi smrti pa je bil leta 590 kot prvi menih izvoljen na Petrov sedež. Močno si je prizadeval, da misijonarji ljudi ne bi samo formalno pokristjanjevali, predvsem pa ne na silo, ampak blago, da bi se ti počutili v Cerkvi kot doma. V tem prizadevanju je izvedel številne socialne, pastoralne in liturgične reforme. S posebno skrbjo se je zavzemal za uboge in trpeče (večkrat ga upodabljajo, kako za mizo obeduje skupaj z reveži).

S svojim globokim teološkim in splošnim znanjem, ki se nam je ohranilo v številnih njegovih spisih (med drugim je ohranjenih več kot tisoč njegovih pridig in več kot osemsto njegovih pisem) je močno vlival na srednjeveško teologijo, pa tudi nam ima povedati marsikaj spodbudnega in svarilnega. Mogoče nam je danes še najbolj poznan po svoji reformi cerkvenega petja, saj se po njem imenuje srednjeveško liturgično enoglasno petje gregorijanski koral. Med njegovimi deli ima posebno vrednost Pastoralno vodilo, namenjeno sicer tistim, ki opravljajo pastoralno delo, ker pa smo danes vsi poklicani k oznanjevanju evangelija, nagovarja nas vse. V njem je pokazal ne le svoje pastoralne sposobnosti, ampak tudi svoje odlično poznavanje človekove duševnosti. V prvem delu Vodila spregovori med drugim o tem, kakšni naj oznanjevalci ne bi bili. Pri tem se naslanja na besedilo iz Tretje Mojzesove knjige, kjer je zapisano, kdo ne more biti duhovnik (3 Mz 21,16-23). Tam omenjene telesne omejitve glede primernosti za duhovništvo je duhovito naobrnil na notranjo podobo oznanjevalcev. Med drugim tam beremo, da oznanjevalec ne sme biti slep, hrom, grbav, krmežljav … Papež Gregor pa spregovori o duhovni slepoti, hromosti, grbavosti, krmežljavosti … »Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči, kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake, ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči. Hrom je, kdor sicer vidi, kam naj gre, toda zaradi duhovne slabosti se ne more popolnoma držati življenjske poti, ki jo vidi; ker se opoteča navada ne povzpne do stanovitne kreposti, njegova dejanja ne dohajajo želja. Grbav je, kogar peza zemeljskih skrbi pritiska k tlom, da se nikoli ne ozre kvišku, marveč obrača svoj pogled samo na zemljo, po kateri hodimo.

Ako kdaj sliši o dobrotah nebeške domovine, ne obrne nanje oči svojega srca, ker ga slaba navada teži kakor breme; zakaj kogar venomer upogiba zemeljska skrb, ne more vzravnati svojih misli. Krmežljav pa je, kdor je sicer bistrega uma za spoznavanje resnice, vendar mu dela mesa zatemnjujejo um. V krmežljavih očeh so zenice sicer zdrave, toda veke so bolne in otekle; ker so od vlage pogosto vnete, trpi tudi bistrost zenice.