Na prvi pogled se zdi, da je rožni venec le nenehno ponavljanje istih besed. Toda njegov pravi namen je veliko globlji. Jezus pravi: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani ...« (Mt 6,7). Ne obsoja ponavljanja kot takega, ampak prazno, mehanično govorjenje, pri katerem človek misli, da bo uslišan zaradi množice besed. Tudi Jezus sam je večkrat molil z istimi beseda mi, ponavljanje pa pogosto srečamo tudi v psalmih ipd. Torej ponavljanje samo po sebi ni problem. Vprašanje je, ali je v molitvi navzoče srce. Ime rožni venec včasih koga zavede, kot da je bistvo v štetju zdravamarij. V resnici je vsaka desetka povezana z dogodkom iz Jezusovega življenja: oznanjenje, rojstvo, krst, spremenjenje, križev pot, vstajenje ... Zdravamarije ustvarjajo nekakšen ritem, ki umiri misli in srce, da se lahko človek poglobi v Kristusovo skrivnost. Podobno kot človek med sprehodom nezavedno ponavlja korake – tudi tam cilj niso koraki, ampak pot, ki jo z njimi prehodi. Ponavljanje lahko človeka vodi iz glave v srce. To poznajo tudi druge krščanske tradicije. V vzhodnem krščanstvu recimo verniki ponavljajo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me.« Ta molitev ni namenjena temu, da bi Boga prepričali, ampak da bi se srce postopoma odpiralo njegovi navzočnosti.