Novice

Evangelij nam na praznik Svetega rešnjega telesa in krvi predstavlja čudežno pomnožitev hlebov. Jezus je zavzeto govoril več tisočim ljudem ter ozdravljal. Ko se je začelo večeriti, so se učenci približali in mu rekli: ‘Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža’. Tudi učenci so bili utrujeni. Jezus vse to vidi in jim odgovori: ‘Dajte jim vi jesti!’. Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, zato so se razjezili: ‘Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo’. Jezus pa povabi svoje učence, da se spreobrnejo od tega, da skrbi vsak zase, k temu, da podelijo to, kar imajo, z drugimi. Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler je vsi niso prejeli in se najedli do sitega. Ta čudež pomnožitve je zelo pomemben, saj kaže na Jezusovo moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eno največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej evharistija, zakrament njegovega telesa in njegove krvi, darovane za zveličanje sveta.

Evharistija je ‘povzetek’ vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do ljudi. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil k Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. V tem dejanju nam je zapustiti »oporoko«, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja. 

Praznik Rešnjega telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za čudoviti Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo s hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in se obhajati, kakor iz navade! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš ‘amen’ Kristusovemu telesu. Naj bo to ‘amen’, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Živi Jezus je, ki mi prihaja dati moč za življenje. Ne navadimo se! Vsakič naj bo, kot bi bilo to naše prvo obhajilo.

(foto: pixabay.com)