Novice

Papež Frančišek v buli o napovedi svetega leta 2025 pravi: »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti včasih poraja nasprotujoče si občutke: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od prepričanja do dvoma.

Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi, kot da jim nič ne more ponuditi sreče. Naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje.« Tudi na slovenskem narodnem telesu je veliko odprtih ran, ki ne obetajo upanja: razdori, sprtost in nepomirjenost, nepokopane žrtve vojnega nasilja, upad rojstev, verska brezbrižnost, zlohotni lobiji, malo duhovnih poklicev, ločitev zakonov in razpad družin, zlorabe, obrobna in zapuščena mladina, velike socialne stiske… Za reševanje teh težavnosti nam pohajajo moči, pri tem pa nas navdaja stiska, da ne najdemo rešitve. Dobro je včasih skočiti nazaj v davnino. Kako je lahko Avguštin tako mirno in poglobljeno razmišljal in pisal o skrivnosti Boga, medtem ko so po vratih njegove cerkvene skupnosti že razbijale horde nasilnikov?

Od kje je ta škof jemal moč za svojo pomirjeno dušo in čudovitost razuma? Ali pa: Kako je lahko Ambrož iz visokega rimskega uradništva v kratkem času, celo kot katehumen, pristal na milanskem škofovskem sedežu in ga v nemirnih časih tako modro in preudarno vodil? Iz svetne uprave je zavil v povsem drugo smer. Kot da bi v naročje Cerkve padel naravnost iz neba. Milanski škof Ambrož daje odgovor in spodbudo: »Prejel si duhovniško poslanstvo in na krmilu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, da te ne bodo mogli zmesti hudi viharji tega sveta. Res je morje veliko, prostrano, vendar se ne boj, zakaj on je Cerkev utemeljil na morjih in jo ustalil na tekočih vodah … Odžejaj se torej pri Kristusu, da bo zadonel tudi tvoj glas.

Zajemi vode pri Kristusu, tiste vode, ki hvali Gospoda! Na več krajih zajemi vode, ki rosi iz preroških oblakov.« Na valovih iskanj, dvomov in negotovosti je bilo Avguštinu dano preroško spoznanje: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.« Zanj je vztrajno molila mati Monika, molili so mnogi drugi. Tudi prošnje v solzah vabijo iz preroških oblakov sonce za osvetljene poti do Boga. Pogumno in smelo razpnimo jadra svetega leta za varno plovbo. Našli bomo upanje, ki ne osramoti (Rim 5,5).

Smer naj nam kaže Mati Marija.

Msgr. dr Peter Štumpf SDB, škof

(foto. pixabay.com)