Začnimo z oznanjanjem dobre novice. Kristus je vstal! Aleluja! To je za nas, kristjane, eno najbolj veselih obdobij v letu, saj lahko v tem času doživljamo, da je življenje premagalo smrt. To moramo imeti pred očmi. Pomembno je, da se zavedamo, da nas Kristus, ki je umrl na križu in po treh dneh vstal, ni zapustil, še vedno je z nami, kot je obljubil. Pred naše oči bi rad postavil Marijo Magdaleno. Marija Magdalena je doživljala globoko žalost.

Imela je močan občutek, da jo je Jezus zapustil. Prepričan sem, da smo mnogi od nas že imeli isti občutek, ko smo iskali Božjo voljo, in ne ravno razumeli, kaj se dogaja okrog nas in zakaj moramo skozi vse te stvari. Marija Magdalena s hitrim korakom zgodaj zjutraj hiti h grobu, kjer je Jezus pokopan. Nihče je ne more ustaviti. V srcu nosi mir; prevzela jo je neizmerna in hvaležna ljubezen do Gospoda in potem sledi spoznanje: Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili. Mar ni takšno pogosto tudi naše razpoloženje.

Gospoda ni tam, kjer ga iščemo. Bog ne odgovarja tako, kot smo si predstavljali. In vendar ga Marija Magdalena ne neha iskati. Tudi Simon Peter in Janez ga iščeta. Ne moreta se sprijazniti, da ga ni. To je prvo povabilo velikonočnega jutra. Vera je iskanje Vstalega.

Kljub temu, da prvo spoznanje ob grobu ni: Jezus je vstal, ampak: Ne vemo, kam so ga položili, je današnje jutro veselo. Je povabilo k vstajenjski veri, ki jo odkrivamo v ljudeh, ki se znajdejo pri Jezusovem grobu. Mar ni tudi naša vera pogosto podobna Marijini. Mar nismo pogosto zbegani in ne vemo, kje se Bog skriva, zakaj ga ni. A Marija Magdalena in žene vztrajajo v iskanju in Vstalega končno najdejo. Pot naše vere ni tako preprosta in prav je, da jo vzamemo zares tudi na to slovesno praznično jutro. Vstajenja ni mogoče dočakati, če se od bližnjih oddaljimo. Seveda v tem trenutku pomislimo na tiste, ki so sami in nimajo nikogar, ki bi bil z njimi. Naj bodo v naših mislih in bodimo z njimi na poti vere. Vera je vedno v občestvu in k temu nas vabi obhajanje velike noči. Prazen grob je nagovoril samo Janeza. Marija Magdalena in Simon Peter sta začela verovati šele potem, ko se jima je vstali Jezus osebno prikazal. Do osebnega srečanja z njim sta lahko zgolj strmela nad vsem, kar se je v tistem jutru dogajalo, si postavljala vprašanja in doživljala strah in negotovost, ker odgovorov nista dobila ne iz znamenj ne iz sebe.

Osebno srečanje pa je tudi njima odstrlo tančico nevednosti in negotovosti. Jezus, njun in naš Gospod in Učitelj, je vstal in živi. Naj odstrani tančico negotovosti tudi z naših src!

Vsem župljanom želim veliko blagoslova, miru, veselja in upanja, ki nam ga prinaša vstali Zveličar. Naj vam vstali Gospod vrne voljo za življenje, okrepi vaš pogum in v vas prižge luč veselja. Naj v Njem dobivamo moč in pogum za naša krščanska življenja.

VESELE in BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE VAM ŽELI
župnik Bojan