Božič je praznik rojstva Božjega sina. Lukov evangelij skoraj mimogrede pove, da za sveto družino v prenočišču ni bilo prostora (Lk 2,7). Temu dejstvu se čudimo. Morda je bil vzrok za to pomanjkanje sočutja ali strah pred tujci, lahko je bil razlog tudi v neobčutljivosti za stisko bližnjega. Ob tem se samo od sebe pojavi vprašanje, kako bi bilo, če bi Jožef in Marija potrkala na naša vrata. Bi našli prostor zanju in bi ju sprejeli? Na videz naključno novico o pomanjkanju prenočišča, ki je sveto družino prignala v hlev, evangelist Janez poglobi in poudari, da je prišel med svoje, vendar ga njegovi niso sprejeli (Jn 1,11). Božič nas vabi, da se ustavimo, pomislimo nase in na svoje življenje.

Kakšni so odnosi, koliko časa si vzamemo za družino, zase in za Boga? Kako praznujemo? Pomembno je, da prepoznamo njegov prihod in da praznovanje v nas obrodi duhovne sadove, za kar moramo odpreti vse čute in pogled v luči vere. Spodbudo za spremembo in rast lahko najdemo pri sv. Pavlu, ki poudarja, naj se ne prilagajamo temu svetu, ampak se preobražamo z obnovo svojega uma, da bomo lahko spoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno (Rim 12,2). Sv. Pavel govori o prenovi naše notranjosti. Spreobrnjenje, h kateremu smo povabljeni, mora segati v globino našega odnosa z resničnostjo o nas samih. Prosimo Gospoda, da bi postali pozorni na njegovo navzočnost, da bi slišali, kako tiho, a vztrajno trka na vrata našega bitja. Molimo, da bi v notranjosti ustvarili prostor zanj. Prosimo, da bi Novorojenega prepoznali v tistih, po katerih nas najbolj nagovarja; to je po otrocih, trpečih, beguncih, obrobnih in revnih tega sveta.

V imenu slovenskih škofov vsem vernikom želimo blagoslovljen božič. Naj nam praznovanje rojstva Božjega sina prinese miru, veselja in novega upanja.
slovenski škofje

(foto: pixabay.com)