Cerkev Marijinega obiskanja

Župnija Loški potok in Draga

Cerkev Marijinega obiskanja


Obiskanje device Marije 31. maj

 

Nastanek praznika
Medtem ko so drugi Marijini prazniki in godovi večinoma nastali najprej na Vzhodu, ima praznik Marijinega obiskanja svoj začetek v latinski Cerkvi. Vzhodne cerkve, zedinjene z Rimom, ga kljub določbam koncila v Florenci (1438-1445), na katerem so bili tudi škofje vzhodne Cerkve, nekatere niso vpeljale v svoje koledarje. Pač pa ima Marijino obiskanje v prvih stoletjih skoraj povsod svoje izrazito mesto v adventni liturgiji; in sicer je to nekaj stalnega prav tako v vzhodni kakor zahodni Cerkvi, pravzaprav še bolj v vzhodni. Tako obhajajo v Antiohiji po jakobitskem koledarju spomin Marijinega obiskanja na 5. adventno nedeljo, medtem ko je šesta posvečena rojstvu Janeza Krstnika. Prav tako je določeno v menologiju cesarja Bazilija. (Menologij je zbirka kratkih svetniških življenjepisov, razvrščenih po raznih dnevih cerkvenega leta.)


Do nove preureditve koledarja (1969/1970) je zahodna Cerkev obhajala spomin Marijinega obiskanja dne 2. julija. Zadnji dan maja je vmes med oznanjenjem (25. marec) in rojstvom sv. Janeza Krstnika (24. junij) in nekako sklepa Mariji posvečeni mesec maj. Dne 2. julija je tudi v Carigradu velik Marijin praznik, čeprav se tam nanaša ne na Marijino obiskanje, marveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla. Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovi detinski dobi dovolj razločno mesto, tako da ji je latinska Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od pomembnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: to je posvečenje in nekakšna »umestitev« Kristusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razkritje (»epifanija«) učlovečene božje besede na zemlji. – A pri teh dveh vidikih skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni Sin božji uporablja Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja; poleg tega je skrivnost Marijinega obiska pri teti Elizabeti združena s hvalnico »Magnifikat« (»Moja duša poveličuje Gospoda«), s hvalnico, ki vre iz Marijinega srca ne le kot izraz neizrekljive osebne hvaležnosti Bogu, ker se je ozrl nanjo, marveč kot radostni spev vsega odrešenega Izraela, čigar predstavnica in podoba je Marija.


Še preden je postalo predmet posebnega liturgičnega praznika, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Začenši s 5. stoletjem, že najdemo nekatera pričevanja o tem. Prizor Marijinega obiska je upodobljen na kamniti krsti v Raveni iz 5. stoletja: sije nam s čudovitega bizantinskega mozaika iz 6. stoletja v Poreču v Istri; srečamo ga nato kot relief, večkrat tudi iz slonovine ali iz emajla, dalje na vezeninah in v miniaturah; zlasti pa so v srednjem veku umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žen, Marije in Elizabete. (Za slovenske upodobitve gl.: L. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, pod geslom Maria Gravida.)


Do 8. ali 9. stoletja se je glede praznovanja Marijinega obiskanja rimska liturgija zadovoljila s skromnim spominom na delavniški (ferialni) dan, to je na kvatrni petek v decembru. Posebna slovesnost, neodvisna od božičnega kroga, pa je sad odredbe papeža Urbana VI. ob koncu 14. stoletja (1389). Vendar je tedaj papež le potrdil, kar so frančiškani obhajali že v 13. stol.; Urban VI. je to razširil na vso zahodno Cerkev. Obhajali pa tega godu niso povsod na isti dan; ponekod je bil za to določen 1. april, drugje – npr. v Pragi – 28. april. – Po želji papeža Urbana VI. naj bi si s tem praznikom kristjani od prebl. Device izprosili, da bi »obiskala« in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v vrstah zahodne Cerkve same vladal tako poguben razkol, ki je brez dvoma med največjimi vzroki za nastop še vse večjega in pogubnejšega razkola z žalostnim začetkom leta 1517. Praznik se je splošno razširil šele proti koncu 15. stoletja in so ga tedaj začeli povsod obhajati 2. julija.


Vsebina praznika
Marijino obiskanje nam osvetljuje najprej ponižnost Device Marije in njenega Sina. Že prva dejanja, ki jih je Marija kot deviška božja mati storila pač na neposredno pobudo živega Zaklada, katerega je nosila pod svojim srcem, nosijo značilne poteze celotne skrivnosti učlovečenja: Bog se do skrajnosti globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Tu je stalna naravnanost na pot ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja Bog sam.


V takratni judovski, še neprimerno bolj pa v grško-rimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na stopnje nizkih in visokih, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zelo zgovoren nauk glede krščanske ponižnosti in službe bližnjemu. Na to misli vstopni spev ambrozijanske liturgije, ko nam prikazuje Elizabeto, kako vsa presenečena nad tolikšno počastitvijo kliče: »Zakaj ti prihajaš k meni, mati mojega Gospoda? Če bi bila vedela, bi ti jaz bila prišla naproti. Kajti ti nosiš Kralja, jaz preroka; ti nosiš tistega, ki daje postavo, jaz tistega, ki jo sprejema; ti nosiš Besedo, jaz glas, ki razglaša Gospodov prihod« (Missale Ambr. 2,7).


Prebl. Devica nosi Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina, skritega pod njenim srcem. Ko gre Marija k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi; Marija je orodje, po katerem se »Emanuel« – Bog z nami – napravlja čutom dostopnega in odrešujoče deluje. Častitljivi Raymond Jourdan, imenovan »Idiota« (Preprostež), slavi ta Marijin obisk:
Presveta prihaja k sveti,
Mati božja k človekovi materi,
Brezmadežna mati k materi omadeževani, 
Mati presvetega Sina k materi grešnika,
Mati Odrešenikova k materi Njegovega Predhodnika.


V hvalnici Magnifikat, ki je prikipela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu (=nasprotju) med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. V resnici je to navidezno nasprotje harmonična združitev obojega: nizkosti (ponižnosti) in veličine. Tega se Marija jasno zaveda. Sama se uvrsti na konec izraelskega rodu »nizkih«, »ubogih«, ki so po gledanju Svetega pisma izbrani del Izraela: Gospod se je ozrl nanjo v njeni nizkosti, njenem uboštvu in prav zaradi tega uboštva in nizkosti (Lk 1,48); Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati (Lk 1,52). To je glavna misel speva.


Za besedo »nizkost« stoji v grškem izvirniku »tapeínosis« (Lk 1,48) in »tapeinós« (Lk 1,52), ki se skoraj ne da prevesti res ustrezno. Pomeni tudi ponižanje, ponižnost in podobno; v vsakem primeru je v tem izrazu vključena radikalna, do korenin bitja segajoča predanost Bogu, predanost, ki vse pričakuje od Boga, ničesar od sebe, a je prav zaradi te notranje svobode v odnosu do vsega ustvarjenega brez pridržkov pripravljena nesebično služiti Bogu in ljudem. (Prim. BW3 1967, 218; Laurentin, Court str. 22.) – Marija povzema v hvalnici véliko misel stare zaveze, zlasti psalmov, da se Bog hoče razodevati ubogim, ponižanim, stiskanim bolj kakor bogatim in mogočnim, ki se preveč radi predajajo občutju neke samozavestnosti, napačne samozadovoljnosti. V Mariji se uresničuje duhovna zmagovitost nizkih (ponižanih) in spolnitev njihovega vekovitega upanja.


Čisto na tej črti je Jezus samega sebe predstavil kot vzor ponižnosti: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam« (Mt 2,29). In v govoru na gori je blagroval tiste, ki to ponižnost razumejo (Mt 5,3; Lk 6,20; prim. tudi 10,21). Veliki poznavalec Svetega pisma p. Lagrange pravi, da je Jezus v govoru na gori, kjer ima omenjena misel tako pomembno mesto, naslikal Marijino duhovno podobo, Marijino notranjo fiziognomijo.


K Marijini duhovni podobi spada v zvezi s pravkar omenjenim tudi prežetost z božjo besedo. V vsakem členu Magnifikata odkrijemo odmev kakega mesta stare zaveze (prim. zlasti 2 Sam 2,1-10). Zato se ne moremo čuditi, da Bog Mariji po angelu govori pri oznanjenju na isti način: z Devico, ki je vsa nahranjena s Svetim pismom, govori božji poslanec govorico Svetega pisma. Tako je mogoče spoznati, da je Marija poistovetena z Izraelom, čigar predstavnica in poosebljenje je (Lk 1,48 sl. in na neredkih mestih Lk 1-2).


Marijin Magnifikat je pristen izraz izraelskega in posebej Marijinega upanja na Odrešenikov prihod in se lepo vključuje v celotno véliko misel prvih dveh poglavij Lukovega evangelija: V Jezusovem prihodu se povezujeta najvišja veličina in skrajna nizkost. Marija je poklicana in pritegnjena v to odrešenjsko delovanje, katerega proslavlja v svojem spevu z izrazi, s kakršnimi govori v stari zavezi izvoljeno ljudstvo. Na Mariji, v kateri je povzeto vse tisto, kar je bilo velikega v Izraelu, se spolnjuje božja obljuba, na katere začetku stoji božja obljuba Abrahamu (Lk 1,55), ki je »Bogu verjel in mu je bilo všteto v pravičnost« (Gal 3,6).


Marijin slavospev pri obisku sorodnici Elizabeti na globok način izraža tisto, s čimer je bilo do dna napolnjeno vse njeno bitje, zato zavzema v molitvi Cerkve pomembno mesto. Magnifikat je zlasti višek vsakdanjih večernic (vesper). Cerkev ve: Marija, ki je bila tudi s telesom vzeta v nebesa in ki vedno ostane »podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom« (C 63), se v svoji materinski ljubezni ne neha zavzemati »za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah« (C 62,1). Kako primerno je torej, da se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenje vsega človeštva! Tako tudi laže ohrani živo zavest o pravem duhu, ki jo mora voditi pri izvrševanju njenega poslanstva.


Kdor se je večkrat s srcem in duhom poglabljal v duhovno bogastvo Marijine hvalnice, posebno v okviru liturgične molitve, da bo težko pozabil na njeno lepoto. Tako je npr. Luter tudi še leta 1521, ko je bil že popolnoma prelomil zvezo z rimsko Cerkvijo in je bil že izobčen, s prevzetostjo govori o tej Marijini hvalnici. »Tiste velike reči,« pravi Luter, »niso nič drugega kakor to, da je (Marija) postala božja Mati; v tem ji je bilo podeljeno tako mnogo in nekaj tako velikega, da tega nihče ne more doumeti. Kajti iz tega poteka vsa čast, vsa blaženost in to, da je celotnemu človeškemu rodu nad vsemi vzvišena oseba, kateri nihče ni enak. Zato je v eni besedi obsežena vsa njena čast, v tem namreč, da jo imenujemo božjo mater: nihče ne more o njej še kaj večjega reči, čeprav bi imel toliko jezikov, kolikor je listja in trave, zvezdá na nebu in peska ob morju. Tudi s srcem je treba premisliti, kaj to pomeni: božja mati.«


A Marija ne pozablja, da je vsa ta veličina le »neizrekljivi dar« (2 Kor 9,15) Njega, ki ga hoče poveličevati z vso dušo, z vsem svojim bitjem.


VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 525-531.


Podružnici: 
sv. Frančiška Ksaverija v Starem Kotu 
sv. Lovrenca na Travi

Kapela: 
Marije Snežne na Podplanini

  • 30.6.
    ORATORIJ 2019 - »IMAŠ MOČ«
  • 26.5.
    PRVO SVETO OBHAJILO
  • 14.10.
    Dar zakonskega življenja
  • 4.4.
    ROMANJE V MEĐUGORJE
  • 2.7.
    Oratorij 2017 - "DOTIK NEBES"
  • 17.6.
    Koncert dekliškega zbora Ave verum
  • 20.5.
    Koncert okteta Potoški fantje
  • 17.4.
    Ribniški pasijon
  • 10.2.
    Informativni dnevi
  • 3.12.
    Sv. Miklavž
  • 6.11.
    Celodnevno češčenje
  • 24.7.
    Krištofova nedelja
  • 3.7.
    Oratorij 2016: Zdaj gre zares
  • 19.3.
    Gospodovo oznanenje - Materinski dan
  • 10.2.
    Čuj z menoj
  • 18.1.
    Ekumenska molitvena osmina
  • 6.12.
    Božični prazniki
  • 23.11.
    Teden Karitas
  • 11.10.
    Pričevanje Mitje Rudolfa
  • 26.7.
    Krištofova nedelja
  • 28.6.
    Oratorij - Hočem biti svet
  • 31.1.
    Informativni dan
  • 5.12.
    Sv. Miklavž
  • 6.11.
    Celodnevno češčenje
  • 20.9.
    Stična mladih
  • 15.8.
    Veliki šmaren
  • 29.6.
    Oratorij 2014
  • 27.4.
    Koncert dekliškega PZ Ave Verum
  • 5.4.
    Oratorijski dan
  • 22.3.
    Gospodovo oznanenje
  • 7.3.
    Duhovne vaje
  • 14.2.
    Informativni dnevi
  • 24.12.
    Božičnica
  • 7.12.
    Sv. Miklavž
  • 20.10.
    Romanje na Brezje
  • 21.9.
    Stična mladih
  • 25.8.
    Župnijsko žegnanje v Loškem Potoku
  • 30.6.
    Oratorij 2013
  • 30.6.
    Romanje k Novi Štifti
  • 31.5.
    Praznik obiskanja Device Marije
  • 30.5.
    Praznik sv. Rešnjega telesa
  • 19.5.
    Prvo sveto obhajilo
  • 5.5.
    Sveta birma
  • 1.5.
    Šmarnična pobožnost
  • 29.4.
    Sestanek: starši prvoobhajencev
  • 15.4.
    Sestanek: starši birmancev
  • 8.4.
    Srečanje ŽPS
  • 23.3.
    Blagoslov jedil
  • 23.3.
    Blagoslov ognja in vode
  • 15.3.
    Mednarodni simpozij
Obvestila
Nedeljske maše
Splošna obvestila
Oznanila
Urnik verouka
Povezave
Cerkev
Verski tisk
Ostalo
Zloženke
Arhiv
Objave
Obvestila
Oznanila

ŽUPNIJA LOŠKI POTOK

Hrib 98, 1318 Loški Potok

Župnik: Bojan Traven

 

tel: (01) 836 73 65   gsm: 040 834 660

email: info@zupnija-loskipotok.si